Klasična tehnika teka na smučeh

Klasična tehnika teka na smučeh predstavlja osnovno, izvorno tehniko teka na smučeh. V klasični tehniki so tekli že na Olimpijskih igrah leta 1924. Gibanje je najbolj naravno, saj posnema hojo/tek, posledično se je te tehnike tudi najlažje naučiti. Klasično tehniko priporočamo vsem začetnikom smučarskega teka, vsem ki imajo težave z ravnotežjem kot tudi tistim, ki imajo težave s sklepi.

Prvi koraki naj potekajo v tako imenovanih tekaških jaslih (gre za ravninski del z več vzporednimi smučinami, običajno dolgimi do 200m), saj je učenje tam najlažje. Ker je teren raven, so težave z ravnotežjem manjše.

Tehnika teka

Klasična tehnika praktično skoraj vedno poteka v smučini, kjer so smuči vedno vzporedne, posledično je težav z ravnotežjem in nadzorom nad smučmi manj. Tako imenovan "V korak" ali smrekica se uporablja le na zahtevnejših vzponih, ko bi smuči sicer zdrsnile.

Opis posameznih elementov tehnike teka na smučeh ima vedno 4 faze:

1. Osnovni položaj – položaj v katerem tekač drsi v polnem ravnotežju
2. Priprava na odriv – faza v kateri se tekač pripravi na odriv, težišče telesa se prenese naprej, palice se vbodejo v sneg.
3. Izvedba odriva – tekač se odriva v smeri teka. Glavno vlogo igrajo mišice rok, ramenskega obroča in trupa.
4. Vračanje v osnovni položaj – Po končanem odrivu palice zanihajo, tekač drsi naprej v predklonjenem položaju. Po odrivu se počasi vzravnava ter počasi prenaša palice nazaj pred telo – v osnovni položaj.

Kljub temu, pa tudi znotraj klasične tehnike poznamo več različnih elementov oziroma korakov, ki jih uporabljamo glede na konfiguracijo terena in naše zmožnosti ali želje. Glavni elementi klasične tehnike so dvotaktni diagonalni korak, korak s soročnim odrivom, dvokorak s soročnim odrivom, poznamo pa tudi druge, ki se pri rekreativnem teku običajno ne uporabljajo?

Osnovni korak je dvotaktni diagonalni korak, ki se lahko uporablja v praktično vseh okoliščinah. Celoten cikel gibanja tvorita dva odriva z nasprotnima ekstremitetama (roka in noga).

Osnovni položaj: Tekač drsi na eni nogi, trup je rahlo predklonjen, stojna noga je nekoliko pokrčena. Nasprotna noga je sproščena, rahlo pokrčena in v podaljšku trupa, stopalo je v zraku. S tem je noga pripravljena na zamah naprej. Nasprotna roka stojne noge je pred telesom, rahlo pokrčena, palico drži v roki tik nad tlemi. Nasprotna roka je za telesom, palica je v podaljšku roke dvignjena od tal.

 Priprava na odriv: Ob koncu drsenja tekač vbode prednjo palico v sneg in se pripravi na odriv.

Odriv: Tekač se aktivno in hkrati odrine od oporne noge in nasprotne, odrivne roke.  Nasprotni ekstremiteti se v tem času gibljeta v smeri naprej. Zamašna noga ki se giblje v smeri naprej, pride v stik s podlago ob stopalu odrivne noge in nadaljuje gibanje v smeri naprej. Odriv z odrivno nogo se konča, ko tekač prenese celotno težo na zamašno nogo. Takrat se konča tudi odriv z roko, ki se za telesom povsem iztegne. Nasprotna roka se ves čas odriva giblje v smeri naprej in prenaša palico pred telo.

Vračanje v osnovi položaj: Ko je tekač končal odriv, in prenesel težo na nasprotno nogo, zdaj drsi na le tej. Sledi rahlo iztegovanje odrivne noge, ki se tudi nekoliko dvigne od tal, boki pa se prenesejo nekoliko naprej. Hkrati je tudi nasprotna roka prenesla palico pred telo, s čimer se tekač vrne v osnovni položaj. Gibanje se ponovi še z nasprotnima ekstremitetama. 

Dvotaktni diagonalni korak se lahko uporablja tudi pri teku v hrib s škarjasto nastavitvijo smuči (t.i. V korak)

Poleg dvotaktnega diagonalnega koraka je eden izmed osnovnih elementov klasične tehnike tudi korak s soročnim odrivom, pri katerem se tekač hkrati odriva z obema rokama.

Osnovni položaj: Tekač drsi na eni, stojni nogi, roki sta pred telesom v nekoliko pokrčenem položaju in v širini ramen. Trup je rahlo predklonjen, nasprotna noga je v podaljšku trupa dvignjena od tal.

Priprava na odriv: Tekač prenese težišče nekoliko naprej, palici vbode v sneg ob stopalu prednje, stojne noge in se pripravi na odriv.

Odriv: Tekač prične odriv z rokami in hkrati prenaša zamašno nogo v smeri naprej. Stojna noga služi kot opora. Zamašna noga pride v stik s tlemi ob stojni nogi. Med odrivom se trup močno predkloni, roki pa se med tem soročno gibljeta v smeri nazaj in pri tem razvijata veliko silo odriva. Glavni del odriva je v drugi polovici. Ob zaključku odriva sta roki za telesom, v podaljšku trupa, palici sta v podaljšku rok, tekač pa drsi na obeh smučkah.

Vračanje v osnovi položaj: Ko je tekač končal odriv, drsi na obeh smučkah ki sta enakomerno obremenjeni. Težišče prične prenašati na stojno nogo od katere se odrine, istočasno pa prične roki prenašati v smeri naprej, pred telo. Odriv z nogo se konča, ko se težišče v celoti prenese na nasprotno nogo, trup se nekoliko vzravna, roki pa sta pred telesom. Gibanje se ponovi še z nasprotno nogo.

Oprema za klasično tehniko 

V nadaljevanju predstavljamo osnovno oz. ključno opremo za klasično tehniko teka na smučeh.

Smuči

Smuči za klasično tehniko so običajno 20 – 30cm daljše od telesne višine (odvisno od znanja teka na smučeh in telesne teže). Pod vezjo je del za oprijem, na podlagi katerega poznamo smuči:

• MAZALNE SMUČI – Smuči so v osnovi gladke, pod vezjo pa smuči mažemo z mažami za oprijem, klistri… Glavna prednost je, da smuči mažemo glede na razmere, kar omogoča optimalen oprijem. Po drugi strani pa je za to potrebno kar nekaj znanja in dela, da smuči optimalno pripravimo. Omenjene smuči se uporabljajo bolj ali manj le še na tekmovanjih.
• NAREBRENE SMUČI -  Smuči so pod vezjo narebrene (t.i. crown ali ribja kost), kar omogoča oprijem in odriv. Prednost crown tehnologije je v tem da ga skoraj ni potrebno vzdrževati, prav tako pa se praktično ne obrablja. Slabost narebrenih smuči je v vsestranskosti, saj oprijema ne zagotavljajo v vseh pogojih. Na trdih in ledenih površinah smuči namreč ne nudijo oprijema.
• TWIN SKIN SMUČI – V zadnjem času narebrene smuči izpodrivajo tako imenovane skin smuči, ki imajo pod vezjo enega ali dva trakova ali »kože«, ki omogočajo optimalen oprijem in odriv. Prednost dveh, diagonalno zamaknjenih kož je v optimalnem oprijemu in istočasno drsnosti. Zaradi diagonalno zamaknjenih trakov pa smuči ob stiku s podlago ne zablokirajo, ampak je oprijem postopen, kar uporabniku omogoča precej bolj prijazno uporabo. Prednost teh smuči je, da nudijo oprijem in odriv v praktično vseh pogojih. Smuči so izredno vsestranske, hkrati pa omogočajo tudi zelo dobro drsnost. Dobrodošlo je vsaj občasno vzdrževanje, s čimer podaljšamo življenjsko dobo kož. Kože je v primeru obrabe možno enostavno zamenjati.

Veliko bolj kot telesna višina pa je pri izboru smuči pomembna telesna teža uporabnika. Od le te je namreč odvisna razporeditev teže po celostni smučki. V primeru premehkih smuči bo del za oprijem stalno v stiku s tlemi, kar bo smuči blokiralo, posledično bo drsnost in tek s smučmi praktično nemogoč. Po drugi strani pretrde smuči ne bodo omogočale oprijema, saj del za oprijem ne bo prišel v stik s podlago v takšni meri kot bi bilo to potrebno, posledično bodo smuči spodrsavale in nam ne bodo nudile oprijema ob odrivu. Tek s takšnimi smuči je praktično nemogoč. 

Pri Fischerju so v ta namen pripravili tabelo priporočljivih dolžin in trdot glede na vašo telesno težo, prav tako pa je na vseh smučeh za klasično tehniko označen optimalen razpon za katero telesno težo so smuči primerne.

Pri izbiri smuči je poleg telesne teže potrebno oceniti tudi naše znanje oz naše potrebe in želje. Od slednjega je namreč odvisen izbor smuči. Kot že rečeno, vsakdo je zmožen teči z vsakimi smučmi, kar pomeni da bo na koncu izbor smuči odvisen predvsem od naših želja. V kolikor želimo lažje, hitrejše, bolj dinamične smuči, bomo izbrali smuči višjega ranga s tehnologijami kot so Cold Base Bodning, karbonskimi laminati, ipd… V kolikor pa je naš cilj na smučeh uživati z manj napora, pa bomo izbrali smuči z Efficient Forward tehnologijo, ki nam omogoča optimalen odriv tudi pri nekoliko slabši tehniki in fizični pripravljenosti.

V primerjavi s smučmi za drsalno (skate) tehniko so smuči mehkejše, zlasti na repih in konicah, smuči so daljše, konice so precej bolj ukrivljene (le to onemogoča, da bi se smuči zapičile v snežno podlago), pod vezjo pa imajo smuči cono za oprijem.

Čevlji

Čevlji za klasiko tehniko so običajno nižji, mehkejši v pregibu na prstih in nimajo opore okoli gležnjev. Ključen je podplat, ki mora biti dovolj mehak da nam omogoča pregib pri odrivu, istočasno pa nam mora še vedno nuditi odzivnost. Ker je gibanje v veliki večini omejeno le na gibanje naprej (posnemanje hoje/teka), čevlji največkrat ne potrebujejo dodatne opore okoli gležnjev. Kljub temu je pri čevljih predvsem nižjega ranga možno najti tudi čevlje z mehkejšo oporo oz polvisoke ali visoke tekaške čevlje. 

Praktično skoraj vsi čevlji pa bodo imeli vsaj vrhnjo nogavičko, ki bo segala prek gležnja. Le ta bo zagotavljala suhe in tople noge, ne bo pa nudila dodatne opore.

Boljši čevlji za tek na smučeh so običajno lažji, ožji in posledično tudi hladnejši. Narejeni so iz najboljših materialov kot je karbon, kar omogoča maksimalen prenos sil na smuči, je pa potrebno vedeti da so ti čevlji običajno ožji (boljši oprijem stopala) in tudi hladnejši, saj pri teh čevljih udobje ni ključnega pomena.

Palice

Ključna je izbira primerne dolžine tekaške palice. Le te naj bodo 15% krajše od telesne višine (preprosta formula za izračun dolžine je telesna višina × 0,85), oziroma naj bi bile palice nekaj centimetrov pod višino ramen. Za lažji izbor primerne dolžine pa smo pri Vita Proshop pripravili tudi tabelo s priporočljivimi dolžinami: 

 Poleg primerne dolžine, se moramo pri nakupu palic odločiti še za nekaj podrobnosti:

• Sestava palic – palice so lahko aluminijaste, iz steklenih vlaken, karbona ali kombinacije karbona in steklenih vlaken. Večina palic bo iz kombinacije steklenih vlaken in karbona, kar zagotavlja nizko težo, dobro odzivnost in trdnost palic, boljši rekreativci pa bodo posegli po palicah iz 100% karbona
• Manštea – manšeta, ki oprime dlan igra pomembno vlogo, saj je naš stik s palico tako optimalen, palica se po odrivu tudi lažje vrne v osnovni položaj. Pri One Wayu ponujamo tudi t.i. MAG manšeto, ki je na klik odstranljiva, s čimer na enostaven način palice odložimo.
• Ročaj – Večina palic ima plutovinasto prevleko na ročaju, kar omogoča odličen oprijem v vseh pogojih.
• Krpljice – Krpljice obstajajo v različnih velikostih, od njih pa je odvisno koliko oz ali se bodo palice pri odrivu pogreznile v sneg. Slabše palice imajo posledično večje krpljice, ki so uporabne v vseh pogojih, med tem ko boljše palice omogočajo enostavno menjavo krpljic (sistem Exchange basket)

Primeri opreme za klasično tehniko s cenovnimi rangi