KILIMANJARO S KOLESOM

Piše: Nika Radjenovič

Vrh Afrike 5.895m visoka najvišja prostostoječa gora na svetu, ki se imenuje tudi vrh svobode ali Uhuru Peak oziroma Kibo in je nam najbolj znana pod imenom Kilimanjaro, izvira iz zloženke, ki pomeni gora v daljavi. In 18.9.2023 sva z Andrejo stali na vrhu in ob nama kolesi. Pa nama je uspelo. Na vrhu samo olajšanje, več takrat mislim, da človek ne zmore, saj če ne drugega je potrebno priti tudi nazaj v dolino in tam se lahko šele sprostiš in prepustiš občutkom, ki še kar nekaj časa prihajajo za tabo, mislim da še danes, ko pišem ta blog.

Najbolje, da začnem kar na začetku. Saj čisto po pravici ne vem, kje je začetek, a ideja se je rodila med enako mislečimi, puncami polnimi energije, idej in radovednosti, predvsem pa ženskami, ki se ne bojimo izzivov oziroma nas le-ti delajo močnejše, samozavestnejše in pa žive. Tako nekako se je porodila ideja o vrhu Afrike s kolesom. Mislim, da niti ni važno katera je prva prišla na dan z idejo, vse imamo rade hribe, kolo, gibanje, predvsem pa izzive, ki vse to združujejo. In ob eni čisto navadni kavi oziroma kosilu je bilo soglasno. DA, gremo.

Nekateri bi ob tem rekli, kako je enim lahko in lepo, takole potujejo naokoli za svoj hobi in užitek. A daleč od tega. Nič ni enostavno in preprosto. A to dela vse skupaj toliko bolj zanimivo in na koncu daje vrednost prehojeni poti do cilja. Služba, družinske obveznosti, finančni zalogaj, čas in odrekanje marsičemu, za voljo priprav in organizacije takega potovanja so vse prej kot preprost sprehod skozi park, kjer na agenciji plačaš dopust, se usedeš na letalo in greš uživati. A samo sanjati ni zadosti, potreben je pogum, da si upaš sanje tudi uresničiti. Hkrati pa tudi odgovornost. Predvsem do sebe in bližnjih, ki so tisti, brez katerih podpore si sanj ne bi upala nobena od nas udejanjiti. Podpora najbližjih, pa če je še tako patetično, meni pomeni največ. Deliti svojo strast z nekom je neprecenljivo, pa tudi če je ne doživiš skupaj. Na poti pridejo trenutki, ko ti je težko, hudo, ko si sam in takrat, če veš, da imaš doma trdno podporo, zmoreš več, kot si upaš priznati. Zato na tem mestu res iskrena hvala družini.

Od našega soglasnega DA do predvidenega odhoda je bilo pred nami kar nekaj mesecev, kar pomeni tudi, da se lahko marsikaj zgodi. In se tudi je. Žal sva od štiriperesne deteljice ostali le midve z Andrejo. Življenje nam včasih prekriža načrte, a tudi zato sva z Andrejo, z mislimi na najini prijateljici rekli, da priložnost, ki jo imava, ne smeva izpustiti iz rok. Kljub oviram, ki se pojavijo, je ena izmed skupnih lastnosti tudi vztrajnost, da ne obupaš, ko se kaj zalomi, ko postane težko, ampak stisneš in vztrajaš dalje. Mogoče nama je tudi to prineslo na pot močno žensko, vodjo agencije v Tanzaniji, Eliakeney, ki pooseblja prav to. Je borka v večih pogledih. Že od otroštva v številčni družini kot najmlajša dela za boljši jutri svoje družine. Pri 18.-ih letih si je prvič kupila vzmetnico, s pomočjo zaslužka kot nosačica tovorov, je omogočila družini, da so bližje domu pripeljali vodo in jim ni bilo več treba s škafi po njo v reko. Sedaj se bori še za druge. Za ženske, ki so v večini samohranilke, v svetu kjer je dobiti delo kot ženska težko, za kar so velikokrat prisiljene v spolne usluge in delo v slabih pogojih. Odprla je svojo agencijo, kjer zaposluje ženske in jim omogoča boljšo prihodnost. Mogoče je to usoda, a naše poti so se tako lepo našle, prepletle, da je sam Kilimanjaro s kolesom dobil čisto drugo noto in razsežnost. Pokazati, da se sme sanjati in da se s trdim delom sanje lahko uresničijo.

Tako, slika je bila skoraj popolna, še določiti datum odhoda. Hmmm… Ko te nekdo vpraša, kaj si želiš za rojstni dan, najprej niti ne veš, potem ti je nerodno kaj bi rekel… No, v izogib vsemu temu, sem si za svoj 40. rojstni dan podarila Kilimanjaro. Prvi dan, ko sva pristali na Kilimanjaro airport-u, sem imela rojstni dan. Žur se je lahko začel. In če pred tem ni šlo vse po načrtih, je bilo od tega trenutka vse zelo romantično. Prispeli sva srečno v Tanzanijo, dobili prtljago, predvsem naju je skrbelo za kolesi, a je bilo vse ok in med nama in vrhom ni stalo nič več, kot le nešteto korakov v ritmu Afrike »pole pole« ,počasi počasi. Moram reči, da je imel moj nemirni duh s tem kar nekaj težav, a na koncu me je to pripeljalo do vrha. Prej smo šli seveda lepo postopno. Aklimatizacijski pohod na Meru Peak, 4566m visok vrh, od koder sva lahko ob sončnem vzhodu v daljavi opazovali z jutranjo zarjo obsijan Kilimanjaro. Po kratkem počitku, menjavi opreme sva šli končno na kolo. Moram reči, da sem res komaj čakala. Mesece sem trenirala na kolesu, vrtela pedala, ga potiskala in nosila na ramenih z namenom, da ga bom le lahko prinesla tudi na vrh Afrike. Seveda naju je obe skrbelo, kako bova zmogli še dodatnih 15+kg teže in to na kar visoki nadmorski višini. A kot nama je omenil na mt. Meru-ju eden izmed vodičev: »just PMA.« Kaj? Positvie mental attitude in pa »Hakuna matata« - no truble, no worries, take it easy. Tako to je v Afriki. Njihov način razmišljanja in življenja, ki jih vodi iz dneva v dan in naju proti vrhu. A kljub tej preprosti miselni naravnanosti midve ničesar nisva prepustili naključju, tudi opreme ne. Skrbno izbran nahrbtnik s pomenljivim imenom ATTACK, ki omogoča dobro oporo za nošenje kolesa in poseben nastavek, ki se lepo usede na posebej oblikovan bolj poličasto narejen vrhnji del nahrbtnika, mi je omogočil, da sem zadnji dan, ko je bilo potrebno 1.000 višinskih metrov kolo nositi na ramenih, lahko hodila brez težav. Na večji nadmorski višini je kljub res zgodnji uri začetka hoje po trdi temi, zadnji del poti obsijan s soncem, ki ima večjo moč kot v dolini, zato sončna očala nikakor ne smejo manjkati, če pa je prisoten še veter, kar je tu velikokrat in zaradi katerega se začne dvigovati tudi droben vulkanski prah, pa so googli nepogrešljiva stvar. Meni so bili na spustu kot okno v svet in zato je bila lahko sproščena vožnja po vulkanskem »celcu« res en sam užitek.

Malo sem mogoče pohitela z vrhom in spustom, a res je šlo tako, kot po maslu. Tudi to je treba ceniti, ni velikokrat, da se na koncu vse tako lepo izide, da sva bili celo en dan prej na vrhu in za voljo koles tudi tako hitro vse nižje in nižje. Isti dan sva naredili 2.000 višinskih metrov spusta. Lahko bi sicer v istem dnevu prišli čisto v dolino, 4.000m nižje, a to ni tekma, to je doživetje in potrebno se je tudi ustaviti, pogledati naokrog in si vtisniti v spomnim vse, kar naju je spremljalo na poti. Najina ekipa, pozitivna, nasmejana, ki nama je pela na poti gor, na vrhu in v dolini. Narava, ki naju je obdajala in se spreminjala z vsakim pridobljenim metrom, od deževnega gozda do peščenega vulkana. In na koncu, midve sami, vsaka s svojimi mislimi, koraki in včasih kar zelo težkimi dihi na poti gor, pa v objemu skupaj na vrhu in veselju v dolini.

Zato za konec nasvet: »Življenje ne štejmo po številu vdihov, ki jih naredimo, temveč po številu trenutkov, ki nam vzamejo dih.«

Asante sana (najlepša hvala) Andreja, Tanzanija, Kibo, Eliakeney, družina, prijatelji in partnerji na poti. Brez vseh vas to nikoli nebi bilo možno in nebi bilo tako čudovito.

Sedaj pa novim sanjam naproti…