Kako se pripraviti na osvajanje vrhov pozimi?
PIŠE: Igor Kremšer, gorski vodnik
MISTIKA BELIH VRHOV
Gore so lepe v vseh letnih časih. A zima jim da neko drugačno obliko, neko mističnost zaradi katere se v gore pozimi odpravlja vse več in več ljudi. Kljub vsej svoji lepoti pa zima skriva nekatere pasti, za katere je dobro, da se jih zavedamo in se v gore pozimi odpravimo primerno pripravljeni.
ČASOVNI MANAGMENT ZIMSKIH TUR
Torej, ko se podamo v gore pozimi, se moramo zavedati, da so dnevi krajši in moramo zato prilagoditi odhod na turo, da bomo imeli dovolj časa, da turo izpeljemo še ob dnevni svetlobi in v enem dnevu, saj je večina koč pri nas v zimskem času zaprtih. Prav tako je lahko otežena orientacija, saj sneg zakrije poti in markacije, ki nam poleti služijo kot orientir, zato je dobro, da se na turo dobro pripravimo s pomočjo opisov, zemljevida, slik, GPS sledi. ter si s tem prihranimo marsikatero nevšečnost. Če na sami turi naletimo na gaz v snegu, ji ne sledimo nepremišljeno, saj ni nujno, da nas bo pripeljala do zastavljenega cilja. Pripelje nas lahko kvečjemu v situacijo, ki ne bo lahko obvladljiva.
FOTO: arhiv Igor Kremšer Instagram
MALA ŠOLA PLAZOVNE VARNOSTI
Posebno pozornost pozimi namenjamo plazovni varnosti. Pozimi se na turo začnemo pripravljati že par dni pred načrtovanim odhodom in ne tik pred turo, ko pripravljamo nahrbtnik. Potrebno je spremljati vreme, količino padavin, količino zapadlega snega, smer in moč vetra, kakšne so bile temperature in še kakšna podrobnost bi se našla. Vse to vpliva na preobrazbo snega le-ta pa na stopnjo nevarnosti za proženje snežnih plazov. Stopnje nevarnosti so določene po petstopenjski evropski lestvici, ki je objavljena na strani Agencije republike Slovenije za okolje, ki se dnevno posodablja. Ta podatek nam lahko že doma pomaga pri odločitvi, ali se bomo na želeno turo podali ali ne.
Kljub vsem pridobljenim podatkom pa je situacija na samem terenu lahko povsem drugačna. Zato moramo same razmere spremljati tudi tekom ture. To lahko storimo s pomočjo prereza in testa stabilnosti snežne odeje, ki nam pokažeta katere so za nas potencialno nevarne plasti snega in kako so med seboj sprijete. Vse to pa so stvari, ki se jih moramo naučiti! Zagotovo ni dovolj, da o teh stvareh preberemo primerno literaturo, temveč, da nas nekdo, ki ima dovolj znanja in je primerno izobražen, o tem pouči na samem terenu. Znanje je potrebno potem obnavljati na vseh turah, ki sledijo. Vedno velja upoštevati, da se v hribe pozimi ne odpravljamo sami in nikoli takoj po sneženju.
Gore so lepe v vseh letnih časih. A zima jim da neko drugačno obliko, neko mističnost zaradi katere se v gore pozimi odpravlja vse več in več ljudi. Kljub vsej svoji lepoti pa zima skriva nekatere pasti, za katere je dobro, da se jih zavedamo in se v gore pozimi odpravimo primerno pripravljeni.
BREZ PRIMERNE OPREME NIKAMOR!
Oprema mora biti vsaki zimski turi prilagojena glede na njeno zahtevnost, to opremo pa moramo seveda znati pravilno uporabljati. Osnovna oprema se med posameznimi zimskimi turami ne razlikuje kaj dosti, ne glede na zahtevnost ture. Pod to opremo štejemo oblačila, ki morajo biti iz kvalitetnih materialov. Le-ta morajo na eni strani odvajati vlago od telesa, na drugi pa nas ščititi pred vlago iz okolja (dež, sneg...). Najbolj priporočljiv je čebulni način oblačenja, ki je sestavljen iz štirih osnovnih slojev:
- ) Prvi sloj - aktivna majica dolgi ali kratki rokav
- ) Drugi sloj - termovelur - lahko tudi z tehnično kapuco, ki nam služi kot podkapa
- ) Tretji sloj -tanjša puhovka
- ) Četrti sloj- jakna z membrano, ki nas ščiti pred vlago iz okolja.
Hlače naj bodo dobro podložene in vodo ter vetro odbojne. Dobro je, da imamo v nahrbtniku še tanjše hlače z membrano, ki ji lahko oblečemo med samo turo, če se vreme nenadno poslabša ali začne pihati močan veter. Prav tako v nahrbtnik sodita dva para rokavic; ene debelejše in ene tanjše, ter seveda kapa, sončna očala, prva pomoč, sončna krema, bivak vreča,...
Pri hoji v gore pozimi je zelo pomembna tudi obutev. Le-ta mora biti zimska, da nas v njih ne zebe prehitro, prav tako pa mora biti dobro izolirana ter opremljena z membrano, da ne premoči. Pomembno je, da je podplat dovolj trd, da lahko nanje dobro namestimo dereze.
Posebno pozornost je potrebno nameniti nahrbtniku, ki mora biti ravno prav velik, da bomo lahko vanj spravili vso potrebno opremo. Za hojo ter plezanje pozimi se priporoča nahrbtnik, velik med 30 in 40 litri. Imeti mora zanke s katerimi lahko nanj pripnemo cepin, palice ter ostalo opremo, ki mora biti ves čas pri roki.
Tudi tehnično opremo je potrebno prilagoditi zahtevnosti izbrane ture. V osnovi imamo na zimski turi vedno zraven klasični pohodni cepin, 12 zobe dereze (avtomatske, polavtomatske ali klasične - odvisno kakšen čevlje imamo) ter čelado. Če tereni postanejo bolj strmi ali se odločimo, da bi preplezali kakšno zahtevnejšo smer, pa je potrebno, da klasični cepin zamenjamo z dvema plezalnima cepinoma. Prav tako ne smemo pozabi na plezalni pas, vrv, ledne vijake, kline ipd., ki nam bodo omogočili, da se bomo lahko v strmejših ter zahtevnejših delih našega vzpona varovali in s tem vzpon opravili varno.
IFOTO: arhiv Igor Kremšer Instagram
Za konec bi rad poudaril, da so kljub današnji lahki dostopnosti opreme, gore, ob nepravilni rabi le-te, lahko nevarne. Zato se moramo s pomočjo tečajev ali alpinistične šole to opremo naučiti pravilno uporabljat. Pomembno je tudi, da si na začetku izberemo lažje ture ter izkušnje pridobivamo postopoma. Tako bodo naši vzponi potekali kar se da varno in se bomo v dolino vračali z nasmehom na obrazu.
Varno v hribih.
Igor
